Nova Istra

21 Zvonko KOVAČ SUVREMENA KNJIŽEVNOST Jesen je kot pomlad, kot zamujeno poletje Miranu H. Jesen je kot pomlad, kot zamujeno poletje, prav vroče je in študentke so se takoj slekle: ena je v izzivalnih nogavicah včeraj tekla čez zebro, a kratko krilce se ji je povzdignilo na vetru, tako nepozabno lepo, da sem pozabil na leta. Pišem staremu prijatelju, ki se bliža šezdesetim, a jih ne prizna, o nenadni nagosti, o domačiji pri mami, ki naj bi bila urejena, kot je njegova pri tašči, ker živi z lepotico, ki je brezkončno vesela, da bo babica. On nam vsem, z nalezljivo neprisiljenostjo in z digitalno humanistiko, z lastnim programom zastonjkarstva in varčevanja, strasti večje od ljubezni, pokaže pot v nezaskrbljeno mladost in radost življenja. Obremenjeni z denarjem, lastnino in po- ložaji, svojimi nezasluženimi značaji, pozabljamo na preprost smisel prijateljstva, ki je prisrčnost in odprtost, sorodnost v razlikah, zastonjsko varčevanje človečnosti. V noči, ko je dan enak noči V noči, ko je dan enak noči in poletje poljublja jesen, zdi se mi, da sanjam, čeprav sem buden in zvezde so jasne, objame me sama nežnost misli, da se jesen ne bo tako hitro poslovila od vročega poletja, ki nas je spet presenetilo svojim poželenjem, svojim norim hrepenenjem, nesramnimi željami in spomini, ki se kopičijo kot stare sanje, v barvah najlepših slik. Raste v nama nelagodje časa, povzdiguje se voda stra- hu, brezkončno morje neresničnosti. Sada se možemo prepustiti glazbi i snovima Sada se možemo prepustiti glazbi i snovima, predati se čežnjama, bjelini i slovima. Iza nas su strepnje i strahovi, preokreti, na mah donesene odluke, neslučajni gubitci. Iza nas su smutnje, opsjenari, a s nama zrelo jutro, rosa, dobre slutnje, zdravi san: žena kao stablo mlade jabuke, na blagom vjetru. Savija se, i ja sam zabrinut kako će za bure, u neverama, u nevjerama, koje se množe s poludjelom prirodom, dok idem svojimmorem, svojom rijekom, svojim svodom, svojom vodom. U hramu naše nesvodivosti.